Slovenian Catholic Mission - Slovensko versko sredi??e - since 1995 

FRANCISCAN FATHERS - Serving Slovenians in the Chicagoland area since 1923

Homilies

4. POSTNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on March 6, 2016 at 9:25 AM

4. POSTNA NEDELJA

Kateri oče bi tako ravnal kot oče teh dveh sinov? Po starozavezni, Mojzesovi postavi bi oče lahko kaznoval s smrtjo nepokornega sina, ki bi se tako pregrešil kot se je mlajši sin v tej zgodbi. Sin zahteva svoje delež dediščine, kar bi lahko razumeli, da želi, da bi bil oče že mrtev, saj se običajno dediščina deli šele po smrti.

''Usmiljeni kot oče'' je moto letošnjega leta usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek. In kako je Oče v tej zgodbi usmiljen?

Dobro se je spomniti začetka današnjega odlomka: Farizeji in pismouki so godrnjali in govorili: ta sprejema grešnike in je z njimi. Na ta očitek je Jezus povedal priliko, ki pove, kako veliko ljubezen ima nebeški Oče do vseh svojih sinov. Očetu ne gre za imetje, ampak mu gre za sinove. Niso mu glavne materialne dobrine, temveč ljudje!

V nasprotju z držo očeta pa se obema sinovoma gre predvsem za imetje. Mlajši hoče svoje in zapravi, starejši očetu očita, da ni nič dobil. Oče pa se ne žalosti, jezi toliko zaradi materialne škode kolikor je vesel svojega sina, da se je vrnil domov. Starejšemu sinu pove, da ima doma vse kot bi bilo njegovo: vse moje je tvoje. Očetu gre predvsem za oba njegova sinova! Oba ima srčno rad! Zato gre iz sebe, iz hiše naproti obema. Ljubezen gre iz sebe, gre naproti drugemu. Še posebej usmiljena ljubezen je taka. In taka je očetova ljubezen.

Mlajši sin se ni vrnil, ker bi mu bilo žal, temveč ker ni imel kaj jesti. Bil je preračunljiv in se je vrnil nazaj: Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. To je bilo njegovo prvo spoznanje in premislek. Gre za preračunljivost. Spoznanje, da imajo doma celo delavci dovolj hrane, on pa strada, ga je nagnilo, da si je pripravil govor za očeta. V tem govoru bo povedal, da je grešil, ampak glavno pa je, da bo spet imel kaj jesti. To mu je bil je cilj.

Oče sina ne čaka poln grenkobe in zamere za mizo, da bo sin po kolenih prišel k njemu s svojim opravičilom. Teče ven v velikem veselju, da je sina vendarle pamet srečala in je prišel nazaj. Zakaj oče teče naproti sinu, ki mu je zapravil pol premoženja? Zato, ker mu je bilo ves čas, ko ga ni bilo nazaj, veliko bolj žal sina kot pa imetja! Vse zapravljanje imetja sinu ni moglo prinesti tiste sreče, ki jo lahko doživi samo ob očetu, bratu, v lepih medsebojnih odnosih skrbi drug za drugega in v uživanju tega, kar je res Očetovo, je pa tudi od sinov. Vse moje je tvoje, je oče rekel starejšemu sinu, ki se je jezil nad lepim sprejemom mlajšega brata. Brata sploh noče poznati: Ko pa je prišel ta tvoj sin. Po njegovem je preveč zapravil, da bi ga še priznal za brata. Oče spet pokaže, da je to, da sta brata, veliko več kot pa vse zapravljeno imetje. Človek je veliko več vreden kot imetje. Tako je za Boga in tako naj bo tudi za človeka!

Prilika ni dokončana. Ne izvemo, kako se je končalo med obema bratoma. Zaključek delamo vsak sam, s svojim življenjem. Ali nam je na prvem mestu ekonomija, gospodarstvo, premoženje, ali pa so nam na prvem mestu ljudje, pa če ga še tako lomijo? Sv. Frančišek je nas frančiškane opozoril naj nas bolj boli greh brata kot pa krivica, ki nam jo povzroča. Tak je Oče. Tak je tudi Sin, ki j jedel z cestninarji in grešniki. Kakšni smo mi? Ali smo usmiljeni kakor Oče, ki gre naproti, odpušča in dviga sinove in hčere k dostojanstvu, ki ga imamo, ker smo njegovi posinovljeni otroci?

 

Categories: Homilies, Slovenian

Post a Comment

Oops!

Oops, you forgot something.

Oops!

The words you entered did not match the given text. Please try again.

Already a member? Sign In

1 Comment

Reply Ludmilla Modic
10:26 AM on March 6, 2016 
Christ's parable of the prodigal son is so timely today, reminding us to pay attention to the shouting and hatred that is happening in the world US against THEM. We are all children of God whether we are Catholics, Muslims, Jews, or tribes without religions in the jungles of Brazil, or any other group, religious or not. But what are we thinking and saying and doing when we look at those who are not Catholics?? Every moment of every day, we need to discern whether we are just pretending that we are all God's children or if our moment-to-moment words, actions, thoughts prove our belief. How am I responding to politicians and news media who are talking about destroying the Muslims or building walls or hating those who are "NOT LIKE US". Am I remembering the as a Catholic I ALREADY HAVE everything I need as God's child? Am I willing to embrace and provide a way to welcome back into "the family" those who have chosen other paths? Am I willing to wait (The Good Father) the way God waits for people to FIND THEIR back to God or is my response to hate and kill them? Am I SHOWING them the WAY BACK to God? Or am I showing them a frightening judgmental hypocrite, someone they must fear, the way the son was afraid to return to his father? milka