Slovenian Catholic Mission - Slovensko versko sredi??e - since 1995 

FRANCISCAN FATHERS - Serving Slovenians in the Chicagoland area since 1923

Homilies


view:  full / summary

4. ADVENTNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on December 18, 2016 at 11:10 AM Comments comments (0)

4. adventna nedelja

Sv. Jožef je glavni "junak" v današnji božji besedi. Preprost mož, delavec. Zaročil se je z dekletom iz vasi. Običajno življenje si je načrtoval: poroka, družina, delo. Preprosto delavsko življenje v majhnem kraju.

 

Lepi načrti pa so bili prekrižani z življenjem, ki ni šlo po Jožefovem načrtu. Njegovo dekle je noseče, pričakuje otroka. Lahko si samo predstavljamo kakšna reakcija bi bila v tistem času, v majhnme kraju. Jožef je skušal urediti tako, da bi bil "volk sit in koza cela". Zaročenko bo skrivaj odslovil, da je ne bodo "požrli'' zlobni jeziki. Najprej njo, potem pa še njega. Ni mogel spati ob takem premišljevanju.

 

Včasih nam stvari, ki se zgodijo, ne dajo spati. Pride bolezen, smrt, težave, ki jih imamo sami ali pa kdo v naši družini in nam ne dajo spati. Hvala Bogu, če znamo in zmoremo v takem času moliti. Moliti za to, naj se zgodi Božja volja. Moliti, da bi naredili, kar Bog pričakuje, načrtuje za nas.

 

Včasih načrti niso prekrižani nam ampak komu od naših bližnjih. Se bomo umaknili kolikor se da, ali pa pristopili in pomagali po svojih močeh? Sv. Jožef je sprejel, da bo spremljal svojo nsečo zaročenko in se poročil z njo. Kaj so zato rekli v vasi? Morda je bilo celo lažje bežati v Egipt kot pa živeti v domači vasi?

 

Glej devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. To napoved smo slišali v prvem berilu pri preroku Izaiju. Evangelist Matej piše evangelij posebno z mislijo na spreobrnjene Jude, ki so postali kristjani. Z navajanjem iz stare zaveze pokaže, da se v Jezusu izpolnjujejo obljube stare zaveze.

 

Ampak vmes med obljubo, ki jo je izrekel prerok Izaija in izpolnitvijo v Jezusu Kristusu je minilo kakih 700 let! Ali je res tako čudno, če so se mnogi Judje naveličali čakati in ko je Emanuel končno prišel, niso bili pripravljeni nanj?

 

Naš čas in Božji čas se večkrat ne ujemata. Potrebna sta vera in zaupanje, da bi dali mesto Bogu in njegovemu načrtu v življenju. Sv. Jožef je imel in ima še danes izjemno vlogo, ki je takrat gotovo še ni videl, ko se je v stiski premetaval po postelji in premišljeval in molil kaj naj naredi. Bogu je prepustil, da vodi njegovo življenje in svetovno zgodovino, sam pa je bil pripravljen opraviti svojo nalogo, ko jo je spoznal. Čudoviti zgled in model ravnanja!

 

Naša vera nam pove, da je Emanuel resnično to, kar pove ime: Bog z nami. Ne samo na Božič temveč vedno, posebno v pa v kakšnoh nepredvidljivih, tudi težkih in zahtevnih obdobjih in trenutkih življenja. Za vzgled in priprošnjika si vzemimo sv. Jožefa, ki je molil in bil pripravljen sprejeti bol ple,enito rešitev iz ljubezni do Boga in do svoje zaročenke, torej iz ljubezni do bližnjega.

 

1. ADVENTNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on November 27, 2016 at 8:50 AM Comments comments (0)

1. adventna nedelja leto A 2016

Advent pomeni prihod, pričakovanje. Obdobje novega cerkvenega leta kliče k duhovni budnosti. Želimo sprejeti to vabilo.

 

Izaija: Gora hiše Gospodove bo trdno stala kot najvišja med gorami Gora je simbol Božje bližine, lahko pa nam pomeni tudi prioritete. Ali je ''Gora hiše Gospodove'' najvišje ali še ne? Ali stoji trdno? V tem tednu je bil pri maši evangeljski odlomek kjer je rečeno, da bosta nebo in zemlja prešla, Jezusove besede pa ne bodo prešle. V tem pomenu naj bo Gospodova gora Božje bližine najvišja vrednota! Advent je čas, ko naj v tem vadimo, se pripravljamo. "Bog se da najti"tistemu, ki ga čaka, pričakuje, išče. Advent je primeren čas za to. Naj Gospodova gora, naj naša vera v Gospoda, ki prihaja, ki je zvest, trdno stoji!

 

Dvigala se bo nad griči in vsi narodi bodo hiteli k njej. V osebnem pomenu "vsi narodi" pomeni vsa podočja življenja. Vse naj bo povezano z "najvišjo goro", z Gospodovo goro, z goro Božjega svetišča. Vse življenje naj bo povezano s sveto mašo ob nedeljah, z Lemontom, ki tudi pomeni "goro", "Le Mont". Gospodova gora naj bo najvišje v življenju. To naj bo odločitev za adventni čas, za novo cerkveno leto!

 

Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah. Bog nas je vedno pripravljen poučiti, če smo pripravljeni poslušati. Poučuje nas o svojih potih, o svojih stezah. Včasih je prava pot kot opuščena steza. "Kje so tiste stezice, ki so včasih bile" poje narodna pesem, ki se komu v resnici zgodi tudi v duhovnem življenju. Opuščanje vsakdanje molitve, opuščanje maše. Zanemamrjanje živega stika z Bogom ali opuščanje dobrih del. Morda je kdo zapustil tako stezo in jo je zaraslo grmovje. Adventni čas je čas za nov začetek, za to, da očistimo stezice do Boga in spet bolj hodimo po njegovih poteh. Gospod nas bo poučil o svojih stezah, če smo ga pripravljeni poslušati. Prisluhnimo mu pri tej maši, prisluhnimo v molitvi.

 

Kajti s Siona bo prišla postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema. Na svetih krajih in v svetih trenutkih nam Bog še posebej govori. Bodimo budni, pozorni na ta Božji nagovor nam kliče Božja beseda, nas kliče advent. "Sion", "Jeruzalem" sta prispodobi za kraj Božje bližine, kraj Boga samega. Tak kraj je naša cerkev. Tak kraj je tudi doma, ko se zberemo v tišini in molimo v zavesti, da nas Bog, da nas Marija posluša in nam govori.

 

Razsojal bo med narodi. "Narodi" so prispodoba tudi za različne dogodke v življenju, za vse kar se nam zgodi. Božja beseda, molitev nam pomagata razsojati, kaj je bolj pomembno in kaj lahko mirno pustimo. Če je Bog na prvem mestu, so vse stvari na pravem mestu. S temi besedami bi lahko povzeli za kaj gre v vsem odlomku.

 

Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja. Koliko denarja gre v prazno, za uničevanje. Bogu sem in smo lahko zelo hvaležni, da se v Lemontu ne vojskujemo med seboj. Ne gre za to, da ne bi imeli občasno kakšnih težav, morda tudi napetosti. Gre za to, da v pogovoru, včasih tudi po logiki "pametni odneha" usklajujemo različnosti in iščemo skupno pot. Koliko časa, energije gre drugače v v prazno. Naj orožje pretopimo v delovna orodja pravi Izaija. Tudi tam, kjer se brez konca in kraja vojskujejo, in med tem naredijo ogromno gorja in škode, se morajo nazadnje usesti in pogovoriti, dogovoriti, sporazumeti. Zakaj ne bi tega naredili že prej, delali sproti? Začetek novega cerkvenega leta, adventnega časa, je odlična priložnost in spodbuda za tak pristop - z Božjo pomočjo in blagoslovom.

 

Hiša Jakobova, pridite, hodimo v Gospodovi luči. To je spodbuda za vsako od naših "hiš", za vsako družino, za vso našo skupnost. Hodimo v Gospodovi luči, ki jo prejemamo pri maši, v molitvi! Naj bo Gospodova luč vodilo, najvišja gora našega življenja, že od začetka adventnega časa!

 

"Pridite, hodimo v Gospodovi luči!"

 

31. NAVADNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on October 30, 2016 at 9:05 AM Comments comments (0)

Bil je višji cestninar in bogat človek. Zahej je bil na zunaj vpliven in premožen. Ampak to je bil samo videz. Resnica je bila povsem drugačna. Že cestninarjev ljudje niso marali, ker so ti živeli na račun lastnih rojakov in služili tujim oblastem. Zahej pa je bil njihov direktor, šef. Tega pa sploh nihče ni maral. Cestninarji so se vsaj med seboj družili. S kom pa naj bi se družil Zahej? Notranje je bil tale Zahej zelo nezadovoljen in osamljen. Povrh vsega je bil še majhne postave. Še to ga je težilo.

Jezus je kot ''na rentgenu'' videl skozi Zaheja: Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši. Kdo od ''spodobnih'' Judov bi hotel iti k temu človeku na dom? Tu se spet jasno pokaže Božje usmiljenje, ki gre preko zunanjega videza in direktno k človeku, v njegovo ranjenost in revščino, kljub drugačenemu videzu. To spreminja človeka! Bog ne more do nas in mi ne do njega, če ne vidimo ''skozi'' ovire, ki smo jih postavili med Bogom in nami, med Bogom in drugimi ljudmi. Jezus se ne ustavlja pri zunanjih rečeh.

Zahejeva odlika je bila v tem, da je prisluhnil svojemu srcu. Prisluhnil je resničnosti, ki je bila prikrita površnemu opazovalcu. Lahko bi ostal na površju, vendar tega ni (več) hotel. Ni mu bilo več mar, kako bo izgledalo na zunaj. Tekel je naprej in splezal na smokvo. Morda ga je bilo vseeno še malo sram, zato se je skril na smokvo? Tam bo varen. Tam ga ne bo nihče videl? In vendar ga Jezus ne vidi samo na smokvi temveč ga vidi v vsej njegovi resničnosti. Jezus se ne ozira ne za množico ljudi, ne za to kako bo izgledalo, če se sam povabi na dom višjega cestninarja. Ravna kot da sta sama z Zahejem. Tak, osebni odnos želi Kristus imeti z vsakim od nas. Kakšna je moja resničnost? Ali se želim srečati s Jezusom Kristusom tak kot sem in mu pustiti, da se povabi k meni domov? Takšna radovednost, odprtost je spremenila življenje Zaheju in že mnogim drugim. Želim biti tudi sam med njimi?

 

25. NAVADNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on September 18, 2016 at 8:40 AM Comments comments (0)

25. navadna nedelja

Prvo berilo govori o socialnih krivicah. Na račun profita se zatira reveže. Mnogo stoletij je minilo, vendar je še vedno veliko tega in zdi se, da še več. Bog je na strani zatiranih, revežev, tistih, ki se jim godi krivica. Poslušajte vendar vi, ki teptate ubožca, pokončujete reveže v deželi.

Kdaj bo že mimo mlaj, da bomo prodajali žito? Kdaj bo mimo sobota, da bomo odprli žitnice. Zdaj niti na to ni treba čakat. Trgovine so odprte tudi ob nedeljah, praznikih. To, kar piše prerok Amos, je še danes navzoče. 'Denar, sveta vladar,' pravi pregovor. Temu se vse podreja. Bomo za denar kupili siromake, za par čevljev ubožca. Kaj pa delajo velike korporacije drugega kot kupujejo cele narode, da jim poceni delajo, potem pa si naredijo velike profite, ko to prodajajo. Gospod prisega pri Jakobovem ponosu: Nikoli ne bom pozabil vseh teh njihovih dejanj. Papež pogosto govori o socialnih krivicah in poudarja, da se ljudje ne smemo sprijazniti s tem in reči, da je pač tako.

Evangelij lahko navežemo na zgornje misli: Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Majhne spremembe vsak lahko naredi pri sebi in v svoji okolici.

Evangelij začne s prispodobo o bogatašu in oskrbniku, ki mu je zapravljal premoženje. Posledice so očitne. Ko je lastnik izvedel, kaj se dogaja, ga je odpustil. Namesto, da bi se oskrbnik ustrašil, je oskrbnik še tik pred odhodom poskrbel zase, za svojo prihodnost. Gospodarjevim dolžnikom je zmanjšal dolg. Krasno, ne? Preseneča tudi stavek: In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal.

Ali nas Jezus s to priliko uči goljufanja? Gotovo ne.

Modrec stare dobe (Seneca) je zapisal:''Življenje nam ni dano v posest, ampak v oskrbništvo.'' Nismo oskrbniki samo materialnih stvari, temveč najprej smo oskrbniki življenja, ki nam je darovano. O tem Jezus govori, o življenju. Oskrbnik je modro ravnal, ker je poskrbel za svojo prihodnost. Tako naj tudi Jezusovi učenci modro ravnamo in poskrbimo za svojo večno prihodnost. Poskrbeti je treba ne samo za nekaj let ko smo na svetu, temveč tudi za večnost. Tako kot pri materialnih rečeh so tudi tu pomembne majhne reči iz katerih rastejo tudi velike.

Ne morete služiti Bogu in mamonu pa je močan zaključek evangelija. Ne moremo živeti samo zase in za materialni svet in hkrati služiti Bogu. Sebičnost in materializem ne gresta skupaj z našo vero in skrbjo za večno prihodnost. Torej je treba izbrati. Vsak dan po malem izbiramo in služimo Bogu ali pa mamonu.

Še beseda o drugem berilu. Predvsem te prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To nam je velika spodbuda k molitvi, v vsakem času, še posebno pred volitvami, ki so pred nami.

 

20 NAVADNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on August 14, 2016 at 8:15 AM Comments comments (0)

20. NAVADNA NEDELJA

Jeremija je prerok v času, ko so Babilonci premagovali eno ljudstvo za drugim in že oblegali Jeruzalem. Prerok jim je predlagal, naj se vdajo, da bo rešen tako Jeruzalem kot ljudstvo. Voditelji so to razumeli kot izdajo in so zahtevali Jeremijevo smrt. Tega človeka Jeremija je treba usmrtiti, ker slabi roke vojakov, ki so še ostali v tem mestu in vseh ljudi, ko jim govori take besede. Seveda je bilo proti ponosu, proti vsemu prepričanju o izvoljenosti naroda, da bi se vdali in sprejeli poraz. Ni govora! V resnici pa iz njih ni govorila vera v Boga, ki naj bi jih rešil, temveč trmast ponos, ki jim ni pustil, da bi sprejeli manjše zlo in se v danem položaju rešili večjega. Pri kralju so dosegli, da je dal preroka Jeremija v prazno kapnico kjer se je pogrezal v blato. Iz tiste cisterne ga je končno rešil tujec, Ebed Melehu (Etijopec), ki se je zanj zavzel pri kralju. Tedaj je kralj ukazal Kušijcu Ebed Melehu, rekoč: ...potegni preroka Jeremija iz kapnice, preden umre.

Prerok je v stari zavezi posrednik med Bogom in ljudmi. S krstom smo postali deležni tudi preroške službe. V vsakem kristjanu je prerok, posrednik med Bogom in človekom človekova vest. Lahko se zgodi, da kdo potlači svojo vest kot so Jeremija potisnili v globino cisterne, da bi umoknil. Javno menje, lastne koristi, slabe navade, lenoba in še marsikaj lahko povzroči, da človek ni pripravljen ali sposoben ravnati po vesti, po Božjem glasu, ampak ravna po drugih glasovih.

Tema razdeljenosti, ki ima svoj izvir v človekovem srcu, se nadaljuje tudi v evangeliju: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo. In malo naprej: Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Ta razdeljenost se dogaja najprej v človeku, ki je v sebi razdvojen med dobrim in slabim, med sebičnostjo in velikodušnostjo. Jezus prinaša mir, vendar ta mir človek doseže, ko sprejema Božjo voljo, kar pa ne gre brez truda in težav.

Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem. To se nanaša na izkušnjo prvih kristjanov, ko so nekateri sprejeli vero v Kristusa, drugi pa ne. Še danes je družina velika vrednota, v takratni skupnosti pa je bila praktično nujna tudi za preživetje. Kdor je postal kristjan, je bil lahko izključen iz domače družine. Danes se včasih bolj dogaja premikanje v drugo smer: nekdaj kristjani opustijo vero. Poudarek v odlomku pa je na tem, da je vera v Boga, odnos do Kristusa več kot celo družinski odnosi. Veliko je še našem času primerov, ko se je kdo odločal za duhovniški, redovniški poklic, pa je pri odločanju doživel kritike, svarila, celo nasprotovanja od staršev in sorodnikov. Nekateri zato Božjega klica v duhovni poklic niso sprejeli.

Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Jezus tu govori o svoji smrti kot o krstu. V prvih časih krščanstva so imeli dolgo pripravo na krst in so nekateri bili že prej umrli mučeniške smrti zaradi vere, kot pa je prišel dan krsta. Kaj se zgodi s tistimi, ki niso bili krščeni, čeprav so se na krst vneto pripravljali? Kdor je umrl zaradi vere v Kristusa ima enak položaj kot bi že bil krščen, so bili prepričani. Krst krvi je torej prejel tisti, ki je umrl kot mučenec. Krst želja pa tisti, ki je umrl naravne smrti kot katehumen.

Jezusova beseda v evangeliju presenča. Malo kje v evangelijih je tako oster kot v današnjem odlomku. Jezus prinaša mir, kolikor življenje uskladimo z Božjo voljo. Kolikor pa tega ne delamo, nam prinaša ogenj, razdeljenost: že v naših srcih, pa tudi v naših odnosih v družini, v skupnosti, vse do mednarodnih odnosov. Odprimo svoj srca preroku Jeremiju v sebi – svoji vesti, in naj nas prečisti Jezusova beseda, On sam.

 

17. NAVADNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on July 24, 2016 at 9:25 AM Comments comments (0)

17. NAVADNA NEDELJA

Težko živimo ali sploh ne moremo brez bližine mobilnega telefona. To kar je za našo medsebojno povezanost z družino, prijatelji, telefon, internet, socialna omrežja, je za našo povezanost z Bogom molitev.

Abraham je zgled vere pa tudi molitve. Moli kot pravi žid – baranta z Bogom. Odlomek me je spomnil na obisk v Sveti deželi. Pred novomašniškim posvečenjem smo bogoslovci šli na študijsko potovanje in romanje v Sveto deželo. Tako kot je Abraham barantal z Bogom je še danes v navadi barantanje pri nakupovanju. Abraham moli v skladu s kulturo v kateri živi. ''Vsak po svoje Boga moli'' in prav je tako. Samo, da moli!

V Sodomi je Abrahamov nečak Lot z družino. Za to družino gotovo še posebej moli, sicer pa se zavzema za celo mesto. V molitvi Abraham ne misli samo nase, ampak moli za druge. Po domače se pogaja, pogovarja z Bogom. Odlomek spominja, da Bog ni nekje daleč, temveč blizu in se je pripravljen vseh usmiliti zaradi peščice dobrih ljudi.

Kristjani naj molimo za druge, tudi za vso družbo v kateri živimo. Ko gledamo novice, zmolimo kakšen očenaš, Zdrava Marijo za tisto družino, za tisto skupnost, ki trpi. Tako je Abraham molil za Sodomo in Gomoro. Abraham moli: Naj ti ne pride na misel, da bi storil kaj takega, da bi pobil pravičnega s krivičnim vred, da bi se enako zgodilo pravičnim kakor krivičnim! Naj ti ne pride na misel!

Evangelist Luka ima kar 12x omenjeno, da je Jezus molil, medtem ko Marko in Matej samo 3x ali 4x. Pri Luku Jezus še zlasti moli pred pomembnimi dogodki. V današnjem odlomku po molitvi učencem in nam vsem ''izroči'' molitev očenaš. Še danes je v pripravi odraslih na zakramente pomemben obred prav izročitev molitve očenaš.

Jezus je učence učil moliti najprej z zgledom. Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. To je v učencih zbudilo zanimanje, občudovanje in želeli so si, da bi tudi njih naučil moliti. Gospod, nauči nas moliti. Oboje je tudi za nas pomembno. Ali drugi vidijo naš zgled molitve, posebno družinski člani, otroci, vnuki? Potem pa je molitev že sama prošnja učencev: ''Gospod, nauči nas moliti.'' Sveti Duh nas uvaja v pravo molitev. Odlomek se končuje z namigom naj še posebej prosimo, molimo za Svetega Duha, z zagotovilom: bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo. Sveti Duh nam odpira srce za vero in zaupanje v Boga, da ne bi imeli Boga za nek avtomat, za nek ''wending machine'', če bi mislili, da kar molitve vložimo, toliko bonbonov mora ''ven pasti''.

Lukov očenaš je krajši. Najbrž izraža molitev skupnosti v kateri je Luka črpal gradivo. Oče naš, ki si v nebesih izraža bližino Boga, ki smo jo srečali že pri Abrahamu, spominja pa tudi na to, da je Bog ''v nebesih'', torej tudi nedostopen človeškim zmožnostim in razumevanju. Boga ne moremo ''pocukati za brado'' in pričakovati, da bo ravnal po naši volji. Zato Pridi tvoje kraljestvo. Božji red naj vlada v naših srcih in v medsebojnih odnosih. Za to molimo, prosimo. Bog nam prihaja na pomoč, če ga prosimo. Božje kraljestvo je bližina Boga samega, njegova ljubezen, toplina, njegov mir. Tega ljudje sami ne moremo ustvariti. Mnogi so to že poskušali – s katastrofalnimi posledicami: v osebnem, družinskem, narodnem in mednarodnem življenju.

Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli. Trkajte in se vsam bo odprlo! Vsaka od teh treh Jezusovih spodbud vabi k vztrajnosti in zaupanju. Nekaj je treba sam naredit: prositi, iskati, trkati, potem pa je tudi dano. Imamo pregovor: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. In Bog bo pomagal, če ga bomo prosili, če bomo tako kot telefon imeli pri roki tudi rožni venec, molitvenik, Sveto pismo in še kakšen pripomoček, ki nam pomaga ohranjati reden stik z Njim, ki želi biti v stiku z nami in je naš Oče.

 

16. NAVADNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on July 17, 2016 at 9:00 AM Comments comments (0)


16. NAVADNA NEDELJA

Tema o gostoljubju izstopa v berilu in evangeliju. Imeti goste pri hiši in kaj vse je potrebno okoli tega je izkušnja pri vsaki hiši. Imamo različne izkušnje in pripetljaje okrog tega. Božja beseda nas spominja, da Bog ni oddaljen ampak prihaja k nam v običajnih dogodkih življenja, tudi preko gostov, ki jih sprejemamo.

Tiste dni se je Gospod prikazal Abrahamu pri Mamrijevih hrastih. Ta stavek nas uvede v celoten odlomek, ki pa ne govori o Gospodu temveč o treh možeh, obiskovalcih. ''Gost v hiši, Bog v hiši,'' pravi pregovor in podobno odlomek Božje besede pove, da je Gospod obiskal Abrahama po teh popotnikih. Rečeno je, da je bilo ob dnevni vročini. Puščavski očetje, učitelji duhovnega življenja povedo, da človeka  po nekem času prizadevanja napade ''opoldanski demon''. To je demon naveličanosti, utrujenosti, rutine. Po kosilu se človeku ne da več. Nekam je dremoten. Pride čas, ko se stvari v življenju umirijo. Nekam se uspava. Lahko bi se zgodilo, da bi Abraham dremal in skrivnostnih obiskovalcev po katerih ga je obiskal sam Bog, ne bi niti opazil. Trije možje so po nauku cerkvenih očetov prispodoba za Sveto Trojico, ki je s tem dogodkom že v stari zavezi nakazana. Tako pravijo.

Abraham je res zgled vere, pozornosti do Boga tudi v tem, da se ni uspaval, ampak je kljub opoldnaski vročini takoj skočil pokonci in jim stekel naproti. Povsem se je zavzel zanje: se jim poklonil do tal, povabil k sebi, ponudil vodo, da se umijejo, spočijejo. Ponudi jim, da jim bo ta čas prinesel kos kruha, ampak potem jim pripravi cel banket! Izjemno se je zavzel zanje z vsem kar je imel in vse je vključil v gostoljubje tem tujcem.

*Si zamislite koliko časa so ti gostje ostali pri Abrahamu, če je šel hlapec šele klat tele, žena Sara je šele zamesila tri kolače?

Nepričakovano plačilo za izjemno gostoljubje je pa tudi izjemno. Začne se z vprašanjem: Kje je tvoja žena Sara? Očitno je, da niti ni prišla zraven pri vsem kar je Abraham storil za goste? To lahko razumemo kot nomadske navade tistega časa. Abraham pove, da je žena v šotoru. In sliši obljubo: tvoja žena Sara bo imela sina. Abrahamovo gostoljubje je bilo rodovitno! Ni podlegel opoldanskemu demonu utrujenosti, naveličanosti, morda tudi razočaranja, ker do takrat s Saro nista mogla imeti otrok. Abraham je zgled žive vere in budnosti do Boga. Naredi vse kar more in še naprej veruje, zaupa Bogu. Bog mu vero tudi bogato poplača. Ne le, da po tem gostoljubju dobi sina, temveč postane celo oče celega naroda. Iz njega izhaja vse izvoljeno ljudstvo, po veri pa smo njegovi potomci tudi vsi, ki verujemo v enega Boga. Vse to ima svoj začetek prav dejanju gostoljubja sredi vročega dne, ko Abraham ni obrnil pogleda stran, temveč sprejel skrivnostne goste in z njimi Boga samega!

V berilu se žena Sara sramežljivo skriva v šotoru, medtem ko sta v evangeliju ženski glavni. Marta in Marija sta glavni Jezusovi gostiteljici. Evangelist Luka rad piše o ženah, ženskah. Veliko bolj kot drugi evangelisti.

Današnji odlomek je neposredno nadaljevanje evangelija prejšnje nedelje, kjer je bilo vprašanje o največjih zapovedih, v zvezi z vprašanjem, kdo je moj bližnji pa je Jezus povedal priliko o Usmiljenem Samarijanu. Današnji odlomek pa morda bolj govori o ljubezni do Boga. Bog sam je bil v Martini in Marijini hiši. Bog sam je tudi gost v naših domovih. Morda imamo veliko opravkov kot jih je imela Marta: Skrbi in vznemirja te veliko stvari. Življenje je zapleteno in imamo veliko skrbi, veliko opravkov. Morda si nekatere reči sami naložimo, zapletemo, da je vse skupaj še težje. Včasih je res preveč teže na enem članu družine, drugi pa premalo pomagajo kot se je pritožila Marta: Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči? Odlomek ne govori predvsem o razdelitvi del v hiši, kar je gotovo tudi prav in potrebno. Marija je sedela pri Jezusovih nogah in ga poslušala. Tako tudi mi potrebujemo čas za razmislek, molitev, čas drug za drugega, da nas mnoge skrbi in opravki ne bi posrkali vase in nam odvzeli ves čas. Boljši del je skrb za Boga in za bližnjega, potem pa bo tudi opravke lažje organizirati in opraviti. Vsega dela ne bomo nikoli opravili. Ljubezen do Boga ima prvo mesto in do bližnjega takoj potem.

V vsakem od nas sta potrebni tako Marta kot Marija in ni lahko iskati ravnotežja med njima. Poslušanje Boga ima prvo mesto, potem šele strežba istemu Bogu v ljudeh. Svetopisemski odlomki dopolnjujejo drug drugega. Zadnjič smo poslušali o usmiljenem Samarijanu kot o zgledu ljubezni do bližnjega. Današnji odlomek pove, da je izvir za takšno ravnanje v molitvi, v poslušanju Boga, v sedenju ob njegovih nogah. To je tisti boljši del, ki ga je Marija izbrala, in ta nas potem vodi, da ne bomo hodili mimo ljudi kot ni šel Usmiljeni Samarijan.

15 NAVADNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on July 10, 2016 at 8:55 AM Comments comments (0)

15. NAVADNA NEDELJA

Mojzes je spremljal ljudi od izhoda iz egiptovske sužnosti do obljubljene dežele. Ni vstopil vanjo. V peti Mojzesovi knjigi so Mojzesovi govori v katerih spominja Izraelce na prehojeno pot in na glavne poudarke zaveze z Bogom. Poslušaj glas Gospoda, svojega Boga. Otrok prepozna mamin, očetov glas. Navadno prepoznamo glas domačih, prijateljev po telefonu. Kaj pa Gospodov glas: ali ga je mogoče prepoznati, da bi ga lahko poslušali? Ja in ne. Uho je potrebno vaditi za to, da bi slišali, poslušali Gospodov glas. Zlasti uho srca, ki zavibrira drugače, kadar nam Gospod govori. Še posebej nam govori po Svetem pismu in to še zlasti ob nedeljah, ko pri maši beremo Božjo besedo. Poslušamo, ali gre mimo?

V istem odlomku Mojzes pove, da poslušanje Boga ni nekaj oddaljenega temveč blizu človekovim zmožnostim. Najbolj pomaga k napredovanju, da se ravnamo po tem, kar slišimo: izpolnjuj njegove zapovedi in zakone. Te zapovedi in zakoni so zapisani, so pa tudi v naši vesti. V vesti so nam najbližje.

Ravnanje po tem kar spoznamo je tema tudi v evangeliju. Pojdi in tudi ti tako delaj. Veliko dobrih stvari vemo, vemo kako je treba ravnat, ampak ravnanje po tem je tisto, ki šteje. Najprej poslušanje Božje besede in potem ravnanje.

In kdo je moj bližnji se lahko vpraša tudi vsak izmed nas. Najprej člani naše družine, potem sosedje, sodelavci v službi, prijatelji. To so najprej naši bližnji. V evangeliju sta prikazani dve poti. Ena je pot izogibanja in strahu pred drugimi v težavah, druga pa je pot usmiljenja in sočutne ljubezni. Človeku v težavah se izogniti in iti naprej svojo pot ali pa pristopiti in narediti kar je v naših močeh. Pomoč po svojih močeh se pričakuje iz ljubezni do bližnjega. Kaj se ti zdi, kateri od teh... je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike. Razbojniki so lahko prispodoba za marsikaj kar človeka zdela, uniči. Jezus daje za zgled Usmiljenega Samarijana.

Po neki razlagi je Jezus sam Usmiljeni Samarijan, ki prihaja naproti vsakemu človeku, še posebej ranjenemu, pobitemu, napol mrtvemu na duši ali na telesu. On je tisti, ki v človekove rane vliva olja in vina in obvezuje naše rane. Kadar to delamo drug drugemu, pomagamo Jezusu, Usmiljenjemu Samarijanu in pričujemo zanj. Pojdi in tudi ti tako delaj, je vabilo, spodbuda vsakemu od nas. Molitev nas odpira Bogu in po njej prejemamo potrebno duhovno pomoč za to, da vere ne bi samo izpovedovali temveč po njej vsak dan tudi živeli.

Zanimiva podrobnost je v stavku Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho. Jeruzalem pomeni mesto miru, prebivališče Boga med ljudmi in življenski cilj. Vsako leto so romali v Jeruzalem in to mesto je izvoljeno ljudstvo nosilo v sebi celo v izgnanstvu. Jeruzalem končno pomeni tudi nebesa, Novi Jeruzalem. Človek, ki ga Jezus omenja, pa gre iz Jeruzalema – v Jeriho, ki pa simbolno pomeni mesto greha, oddaljenosti od Boga. Na tej poti ta človek pade med rabojnike. Jezus je tisti, ki prihaja naproti človeku, ki je padel, ki se oddaljuje od mesta miru. Jezus na drugem mestu joče nad Jeruzalemom, ker ni spoznalo časa svojega obiskanja, ker se ni zavedalo tega, kaj mu je v mir. Tako se človek oddaljuje od kraja miru, ki ga lahko najde v sebi, v svojem srcu. Srce je kraj miru, če je v miru z Bogom in z drugimi. Lahko pa je kraj nemira in človek beži ven, stran. Usmiljeni Samarijan prihaja v pomoč tudi temu človeku, vsakemu od nas.

 

14. NAVADNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on July 3, 2016 at 9:50 AM Comments comments (0)

14. NAVADNA NEDELJA

Jezus je javno deloval samo okrog tri leta oziroma kakih tisoč dni. Svoje poslanstvo je želel deliti z drugimi. V evangeliju po Luku je pri edinem od evangelistov poročilo, da je poleg dvanajsterih učencev po dva in dva poslal še 72 drugih. Papež Frančišek pravi, da je pomembneje sprožiti procese kot pa posedovati prostore. Jezus je z razpošiljanjem učencev sprožil procese, ki trajajo še do danes.

Mnoga stoletja so Izraelci menili, da so oni edini izbrani od Boga. Jezus učence pošilja k vsem. Sv. Pavel, čeprav sam Jud, je bil še posebno apostol za pogane, nejude. Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. Takšno pisanje je bilo za tisti čas zelo drzno! Ni čudno, da so preganjali Jezusa, preganjali tudi Pavla. Kar je Jezus sprožil in Pavel sprejel za svoje, je ogrožalo ne le Jude ampak kmalu še cesarja v Rimu.

Približalo se vam je Božje kraljestvo. To je preprosto in glavno oznanilo 72 učencev. Božje kraljestvo bi lahko z drugo besedo rekli dom. Dom niso stene ampak je dom tam, kjer s(m)o ljubeči ljudje, da se počutimo varno, sproščeno, domače. Podobno nebeško kraljestvo ni nek grad, neka mrzla posest, temveč je nebeško kraljestvo ljubeče druženje z Bogom - s Sveto Trojico: Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Božje kraljestvo je bližina Boga, ki se nam je približal po Jezusu Kristusu.

Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal. Pri oznanjevanju so lahko ovire v glavi (Judje so mislili, da je Bog samo zanje) ali pa kakšna druga prtljaga, ki človeka ovira pri tem, da bi šel naprej v svoji veri in jo oznanil tudi drugim. Najprej moram biti sam Jezusov učenec, če naj bom tudi oznanjevalec drugim. Imetje, denar, pretirane vsakdanje skrbi ovirajo človeka, da bi živel v družbi z Bogom in tudi drugim oznanjal veselje nad bližino Božjega kraljestva. Lahkotnost potovanja izraža tudi zaupanje v Boga – in v dobroto ljudi.

Veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih. Vsi drugi uspehi (ali neuspehi) naj učence ne premamijo. Lepo je, če ima človek uspeh pri svojem delu, ampak bolj pomembno je, da dela to, kar spozna, da je prav in se ujema s tem, kar je v srcu prepričan, da je prav. Z drugo besedo: živi in dela po Božji volji.

 

13. NAVADNA NEDELJA

Posted by Fr. Metod on June 26, 2016 at 9:50 AM Comments comments (0)

13. NAVADNA NEDELJA

Za svobodo nas je Kristus osvobodil. Včeraj je bila v Sloveniji 25. obletnica slovenske neodvisnosti. V nekaj dneh bo tudi v ZDA obletnica več kot dvesto letne neodvisnosti. Ni nek kralj ali kraljica, tudi ne nek režim, ki bi odločal o narodu, državi, temveč državljani sami. Zelo pomembna osnova za človekovo svobodo je tudi verska svoboda, ki jo prav tako uživamo v obeh državah. Bogu se danes zahvaljujemo za ves blagoslov, ki ga prejemamo in ga drugi prejemajo v obeh domovinah. Bogu hvala!

Svoboda pa raste od znotraj navzven. Človek je res svoboden, ko je svobodno njegovo srce. Kristus nas osvobaja navznoter. Brez notranje osvobojenosti se lahko zgodi, da je človek v resnici suženj, pa misli, da je svoboden. V različnih zasvojenostih gre za majhna in večja suženjstva. Človek ne more brez nečesa in zato ni svoboden. Glejte le, da vam svoboda ne bo pretveza za mesenost. Zdravilo zoper zasvojenosti je izročitev Kristusu, ki nam prinaša notranjo svobodo, nas odrešuje, osvobaja. Poleg tega, kar On dela, pa tudi sami sodelujemo s tem, da služite drug drugemu v ljubezni. Služenje drugim je popolno nasprotje sebični navezanosti na zasvojenost. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: ''Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Sv. Pavel vabi k zaupanju v Boga in v svobodo za katero nas je osvobodil Kristus, potem pa služenje drug drugemu v ljubezni, ki to svobodo utrjuje.

Če se pa med seboj grizete in obžirate, glejte, da se mede seboj ne pokončate. Koliko energije gre v prazno z jalovim prepiranjem in dokazovanjem, kdo ima prav. Kaj šele, če se temu pridružijo razbolena čustva. Vse v prazno. Na tak način se nič ne reši. Sv. Pavel pokaže na škodljivost in jalovost takega početja.

Pravim torej: dajte se voditi duhu in nikar ne strezite poželenju mesa. Poželenje mesa so naravna nagnenja v človeku, ki pa so slabi gospodarji. Gospodar mora biti človekov duh, ki je povezan z Bogom. Potem je mera, red in svoboda. Drugače človek lahko postane suženj svojega naravnega nagnenja: pijača, hrana, imetje so nekateri primeri reči, ki jim človek lahko postane suženj. Je pa še veliko drugih, manj opaznih suženjstev. Vsaka navezanost omejuje ali pa celo onemogoča svobodo za katero nas je Kristus osvobodil in nas osvobaja, če se mu zaupamo.

Prvo berilo in evangelij je jasna spodbuda h koreniti in pogumni hoji za Kristusom. To je odločitev za svobodo. Najprej se človek v srcu odloči za to, da bo hodil za Kristusom, potem se to odraža tudi navzven, v vsem življenju. Božji klic pa velja vsakemu. Ali sem notranje dovolj svoboden za to, da vsak dan sledim Božjemu klicu?

Elija in Elizej v berilu. Elizej najprej malo okleva, potem pa volovski jarem porabi za to, da naredi žerjavico za dva vola, da ju je spekel. Vse svoje preživetje je postavljen žrtvovati za Božji klic. Z notranjo svobodo odgovori Bogu.

Jezusov način ni nasilen, ko vabi k svobodi. Samarijani v eni vasi ga ne sprejmejo in Jakob in Janez bi kar ogenj z neba poklicala, da bi pokončal te ljudi. Jezus pa ju posvari in gredo naprej v drugo vas. Tako se Kristus ustavlja pri vsakem izmed nas in trka na našo svobodo, na naš uvid, na našo pripravljenost.

 


Rss_feed